Tolmin je ena najbolj skrivnostnih postaj Dantejeve literarne poti, saj je povezan predvsem z legendami, ki so skozi stoletja oblikovale podobo kraja kot prostora globin, preizkušenj in spusta v neznano. Naravne znamenitosti Tolminskih korit, Zadlaške jame in okoliških vrhov so navdihnile pripovedi, ki Danteja povezujejo s slovenskim prostorom ter z nastajanjem podob podzemnega sveta, opisanega v delu Komedija. Tolmin ponazarja literarni park Pekla, park spusta in globin.
Tu leži legenda o Dantejevi jami nad Tolminskimi koriti, o Dantejevem stolu nad reko in o pesniku, ki naj bi kot gost patriarha razmišljal o vodah, ribah in podobi podzemnega sveta. Zadlaška jama, znana tudi kot Dantejeva jama, se nahaja pri soteski Tolminke, kjer naj bi Dante razmišljal o Peklu. Po Bassermannu, Dantejeva jama ni bila nič drugega kot "vzorec brezna, kjer počiva Lucifer", medtem ko so jame v Postojni predstavljale izhod iz njega. Skala nad reko je od nekdaj znana kot "Dantejev stol", kjer je pesnik rad sedel in razmišljal. Najstarejši zapis o Dantejevem obisku na slovenskem ozemlju najdemo v delu Valvasoneja iz 16. stoletja. Dante je bil gost patriarha Pagana della Torreja in se je med letoma 1319 in 1320 lahko pogosto odpravljal iz Vidma v Tolmin. Po Ziliottu je sem prihajal, da bi občudoval naravo in ribe, od tod pa naj bi črpal navdih za svojo razpravo O naravi rib. Nedavno, v okviru projekta Interreg Merlin CV, so na Kozlovem robu našli tudi ostanke dvorca patriarhov, ki dodatno potrjuje legendo o gostitvi Danteja. Literarni park se širi še proti Kozlovemu robu in celo proti podzemnemu toku med Peklom in Postojnsko jamo. Javornik in Cerkniško jezero ustrezata ledenemu jezeru Cocito in skrivnostni gori Tambernicchi omenjen v Peklu XXXII, 28. Gre za prostor, kjer se naravna topografija spremeni v literarni model spusta, teme in prehoda. Danteja dopolnjujejo tudi Kosmač, Gregorčič, Bevk, Prešeren, Tavčar, Trubar, Levstik, Stritar in Ljubka Šorli.
Sprehod po Dantejevem Tolminu tako povezuje naravno dediščino, zgodovinski spomin in bogato lokalno izročilo v enotno zgodbo o kraju, kjer se resnični kraški svet prepleta z literarno domišljijo enega največjih evropskih pesnikov.
Zadlaška jama, imenovana tudi Dantejeva jama, je kraj, kjer se stikata narava in legenda. Po pripovedovanju naj bi prav njena temačna podoba navdihnila Dantejev opis Pekla v Komediji. Ne glede na resničnost zgodbe, jama še danes obiskovalce popelje na simbolično potovanje v svet skrivnosti, domišljije in brezčasne literature.
Spominska plošča posvečena Danteju Alighieriju pri Dantejevi jami v Tolminu je postavljena na kraj, kjer naj bi Dante dobil navdih za svojo Komedijo.
Ko se Dante in Vergil znajdeta na robu prvega kroga Pekla – Limbu – gledata navzdol proti preostali peklenski pokrajini. Pred njima se odpre pogled na brezno, polno teme, bolečine in grozeče megle. Če si želimo danes predstavljati ta prizor, se moramo le odpraviti v Tolminska korita, kjer Tolminka neprestano šepeta in odmeva. Skala nad reko je od nekdaj znana kot “Dantejev stol”, kjer je pesnik rad sedel, razmišljal in občudoval naravo in ribe.
Tolminski muzej, ki domuje v nekdanji Coroninijevi graščini, hrani Dantejev doprsni kip, delo italijanskega kiparja Maria Moschija iz leta 1929. Za slovensko prebivalstvo je kip postal simbol prisilnega poitalijančevanja. Po koncu druge svetovne vojne so ga iz središča mesta odstranili. Danes je po obnovi kip razstavljen kot zgodovinski vir.
Na samotnem hribu stoji starodavna trdnjava, ki kot varuh bdi nad dolino. Na Kozlovem robu stoji grad iz 12. stoletja, ki je bil nekoč v lasti oglejskega patriarha. Morda je Dante tam bival prav tam in ga je ravno to navdihnilo pti opisu nekaterih peklenskeih utrdb.
